Sveta maša je vrhunec svete katoliške cerkve.
Tako kot se najbolj neverjetna odkritja, se ponavadi skrivajo pod površjem, tako je tudi s sveto Mašo. Odprimo vsi oči in ušesa!
Nekateri deli maše so posebej pomembni, nekateri so posebej ganljivi, na nekatere se je enostavno osredotočiti, na nekatere pa ne. Na primer, med množičnimi branji lahko v mislih sledimo besedilom in tako se najenostavneje vključimo. Vnebohod je osrednji del Maše, takrat pride naš Gospod Jezus. Tedaj zazvoni oltarni zvon, da nas na to opozori.
Na žalost obstajajo deli Svete maše, ko zlahka izgubimo pozornost in osredotočenost. Zdi se mi, da je to zato, ker se nekako ne zavedamo, kako pomemben je vsak del Svete maše, še posebej tisti »dolgočasni« deli, ki se nam zdijo nepomembni.
»Pri Sveti maši sem znal izrecitirati »Naj Gospod sprejme daritev iz tvojih rok ... in ta del izrekel brez razmišljanja. Mislim, da nisem edini, ki to počne...«
»Gospod naj sprejme daritev iz tvojih rok ...« sem znal zrecitiral pri Sveti maši in ta del sem izgovarjal brez razmišljanja, le kot nekakšen monoton, samodejen odgovor na duhovnikov klic. Mislim, da nisem edini, ki to počne. Toda pred mnogimi leti mi je mlad duhovnik o tem delu Svete maše povedal nekaj, kar me je osupnilo in za vedno spremenilo moje razumevanje teh vsem poznanih besed in s tem celotne Svete maše. To me je pripeljalo do spoznanja, kako so duhovniki resnično pravi zakramentalni super junaki. V tem, kar počnejo in kar so, ni prostora za strah, niti za karkoli, kar je od tega sveta.
Kaj slišimo, kako začutimo in se tudi odzivamo?
Duhovnik: »Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev všeč vsemogočnemu Bogu Očetu.«
Ljudstvo: »Gospod naj sprejme daritev iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena in v korist nam in vsej Svoji sveti Cerkvi«.
Kaj se v resnici dogaja pri Sv.maši?
V trenutku, ko duhovnik prosi brate, naj molijo, da bi Bog sprejel njegovo žrtev, ki jo bo daroval, in ljudje odgovorijo: "Gospod naj sprejme daritev ...", duhovnik premosti vrzel med zemljo in Nebom ter se v Kristusovem imenu dvigne v Nebesa, da bi daroval Sinovo daritev Bogu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu.
V tem trenutku bi morali moliti, da duhovniku ne spodleti, da ne zgreši svoje naloge, da ne stori kakšne napake in pade v brezno, ki ga mora v tem trenutku premostiti. Ko rečeš: »Gospod je sprejel daritev iz tvojih rok ...«, prosiš Boga, naj v tistem trenutku varuje duhovnika in poskrbi, da ne zdrsne v brezkončno brezno, ki je med svetovoma Neba (onostranstvom) in zemlje (tostranstvom), tj. da prestopi to prepreko z vrhovno naravno milostjo, kar je najpomembnejša stvar v celotnem duhovništvu.
»Če hodimo k Sveti maši vsak teden, ali morda celo vsak dan, stvari postanejo rutinske. Gledamo, poslušamo in iščemo, kar je zemeljskega, spregledamo pa skrivnostno veličanstvenost tega, kar se dejansko dogaja pri Sv. Maši v nam nevidnem duhovnem svetu.«
Vsi vemo, kako včasih vozimo po znani cesti na poti v šolo, službo, trgovino, ko se nenadoma ozavestimo in se sprašujemo, kako smo sploh prišli, do tja, kjer smo. Ker mi domišljija deluje 'na polno', se mi to med Sveto mašo pogosto dogaja; veliko pogosteje, kot si upam priznati. Poleg tega pride v življenju vsakega katolika dan ali kar obdobje, ko pri Sveti maši, kar iz navade in tako samodejno, da bi lahko to storili v spanju, vstajamo, sedamo, molimo, odgovarjamo...
»Ko gremo k Sveti maši vsak teden, ali morda celo vsak dan, stvari postanejo rutinske. Gledamo, poslušamo in vohamo, kar je zemeljskega, spregledamo pa skrivnostno veličanstvenost, eteričnega, metafizičnega, ali tega, kar se dejansko dogaja pri Sv. Maši v nam nevidnem duhovnem svetu.« Nam ljudem ni lahko doseči Nebes in dojeti, kar je Nebeškega. Tako kot najbolj neverjetna odkritja ponavadi ležijo tik pod površjem, se podobno dogaja s skrivnostjo sv. Maše. Ona je temeljni kamen Nebeške (duhovne) resničnosti v našem vsakdanjem življenju. Zato ne dovolimo, da bi naš odnos do temeljnega kamna našega življenja postal rutinski in da bi začeli naš vsakdan živeti samoumevno in s tem tudi duhovnost, ampak vedno znova; tako kot bi to bilo zares le enkratno dejanje, kar v svojem bistvu tudi je, z radostno nestrpnostjo in hvaležnostjo, sprejmimo čudežni prihod Jezusa Kristusa k nam pri vsaki Sveti Maši.
Prosimo Ga gospoda Jezusa, naj nam podeli ljubezen do Njega, ki je polno navzoč v Evharistiji, ter ljubezen in hvaležnost do Njegove sv. Mašne daritve. Pojdimo k Njemu. Potopimo se v njene globine. Prejemajmo ga in se Mu vedno znova zahvaljujmo.
Amen
»Čas, ki ga porabimo v Božjo slavo in za rešenje duše, ni nikoli slabo porabljen.«
Adoracija v živo – češčenje najsvetejšega - ( kliknite na napis)
